Rak glave in vratu

O BOLEZNI
Med rake glave in vratu uvrščamo raka ustnice, ustne votline, žrela, grla, nosu in obnosnih votlin ter velikih žlez slinavk. Ti tumorji se med seboj razlikujejo ne le po mestu, od koder izvirajo, temveč tudi po bolezenskih znamenjih, histološki sliki, pogostnosti zasevanja (metastaziranja), hitrosti napredovanja ter ne nazadnje tudi po načinu zdravljenja in izidu bolezni. Resno ogrožajo bolnikovo življenje, hkrati pa prizadenejo del telesa z izredno pomembnimi fiziološkimi funkcijami, ki so bistvenega pomena v človekovem psihičnem, čustvenem in socialnem življenju.

V Sloveniji letno zboli za rakom glave in vratu med 400 in 450 oseb.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Med vzroki za nastanek raka v ustni votlini, žrelu in grlu sta najpomembnejša kajenje in alkohol.

Najpomembnejša vzročna dejavnika, ki sodelujeta pri nastanku raka ustne votline, žrela in grla, sta kajenje (cigarete, cigare, pipe ali žvečenje tobaka) in sočasno pretirano uživanje alkoholnih pijač.

Ogroženost z raki glave in vratu je večja tudi pri moških, ki:

  • so stari 50 let in več;
  • se čezmerno sončijo (rak ustnice);
  • so poklicno izpostavljeni nekaterim nevarnim snovem (lesni prah in nikelj sta povezana z rakom nosne votline in obnosnih votlin, azbest je povezan z rakom grla);
  • so okuženi z nekaterimi virusi. Rak ustnega dela žrela je, na primer, povezan z okužbo s humanimi papilomskimi virusi – HPV. Gre za iste viruse, ki so tudi povezani z rakom materničnega vratu. Promiskuitetni način življenja ima pri prenosu te infekcije veliko vlogo. Rak nosnega dela žrela je povezan z okužbo z virusom Epstein-Barr.
  • imajo gastroezofagealni refluks (zatekanje želodčne kisline v požiralnik in grlo veča ogroženost z rakom v grlu).

PREPREČEVANJE IN ZGODNJE ODKRIVANJE

Kaj lahko naredite sami?

  • Ne kadite oz. opustite kajenje;
  • alkoholne pijač pijte zmerno;
  • redno poskrbite za ustno higieno in za zdravje zob;
  • upoštevajte predpise o varstvu pri delu;
  • pri sumljivih znakih se takoj posvetujte pri izbranem zdravniku.

BOLEZENSKI ZNAKI
Razpoznava bolezni je zaradi odsotnosti bolezenskih znamenj v začetni fazi večkrat otežena.
Kakor za večino malignomov je tudi za tumorje v področju glave in vratu značilno, da se izrazitejša znamenja bolezni kažejo šele v napredovali fazi. Zaradi tega odsotnost bolezenskih znakov, kot so bolečine, krvavitve ali težave z dihanjem in požiranjem, še ne pomeni, da tumorja ni.

Bolezenski znaki, na katere morate biti posebej pozorni so:

  • težave pri žvečenju, požiranju ali dihanju;
  • trajna neprehodnost nosnih votlin ali ponavljajoče se krvavitve iz nosu;
  • hripavost ali sprememba barve glasu, ki traja več kot 3 tedne;
  • zmanjšana gibljivost jezika;
  • občutek tujka v žrelu, grlu in vratu;
  • neboleča bela ali rdeča leha v ustih;
  • izguba voha ali okusa;
  • nenadna izguba sluha ali bolečina v ušesu (še posebej samo na eni strani);
  • oteklina ali zatrdlina v ustih ali vratu;
  • dvojni vid;
  • nepojasnjena utrujenost ali hujšanje brez razloga.

Zgodnja razpoznava bolezni je bistvenega pomena za bolnikovo usodo. Na zgodnji stopnji razvoja so namreč ti tumorji večinoma zelo dobro ozdravljivi, v napredovalem stadiju bolezni pa so uspehi tako z onkološkega kot tudi s funkcionalnega in estetskega stališča mnogo slabši.

ZDRAVLJENJE
Namen zdravljenja je korenita odstranitev malignega tumorja, kjer je to možno, pri čemer naj bi v čim večji meri ohranili funkcijo prizadetega organa. Operativno zdravljenje in radioterapija, ki ju v današnjem času pri zdravljenju raka v področju glave in vratu največkrat uporabljamo, se med seboj uspešno dopolnjujeta. Pri bolj napredovalih oblikah ima kombinacija obsevanja s sočasno kemoterapijo ali tarčno terapijo pomembno vlogo. Samostojno se kemoterapija, lahko v kombinaciji s tarčno terapijo, uporablja pri zdravljenju s paliativnim namenom, ki je indicirano bodisi zaradi obsega bolezni, sistemskih zasevkov ali slabega splošnega stanja bolnika. Cilj paliativnega obsevanja pa je zmanjšanje težav, ki jih tumor povzroča.

Kirurško zdravljenje

Prednost primarnega operativnega zdravljenja je predvsem v tem, da se med samim posegom seznanimo z razširjenostjo bolezni in glede na to uskladimo obseg in vrsto operacije. Pri napredovalih tumorjih bolnike po operaciji še obsevamo, velikokrat sočasno s kemoterapijo. Klasičen primer funkcionalne, ohranitvene kirurške tehnike je ohranitvena kirurgija pri zdravljenju karcinoma grla, ki v veliki meri omogoča očuvanje funkcije grla. Prav za tovrstne kirurške posege se mora operater še posebej odločati na temelju celovite presoje. Upoštevati mora predvsem razsežnost bolezni, bolnikovo splošno stanje in ne nazadnje njegovo pripravljenost za sodelovanje pri kasnejši rehabilitaciji. Sodobna načela funkcionalne kirurgije dosledno upoštevamo tudi pri obravnavanju vratnih bezgavk: kadar je le mogoče, se odločamo za funkcionalno odstranitev področnih bezgavk in je klasična korenita odstranitev bezgavk na vratu (RND) rezervirana le za področno napredovalo bolezen ter za kirurško zdravljenje ponovitve regionalne bolezni.

Obsevanje

Obsevanje z ionizirajočimi žarki je velikokrat lahko samostojno zdravljenje, lahko pa ga kombiniramo sočasno s kemoterapijo in v izbranih primerih z tarčno terapijo. Skoraj vedno bolnike zdravimo z obsevanjem po operaciji, v primeru, da je bil obseg bolezni večji s sočasno kombinacijo obsevanja in kemoterapije. Izvor žarkov je ponavadi zunaj bolnikovega telesa. Samo z obsevanjem zdravimo bolnike v zgodnjih stadijih bolezni ter bolnike z zelo napredovalim rakom, kjer operacija ni več možna. V teh primerih kombiniramo obsevanje s sočasno kemoterapijo, če ta ni možna s tarčno terapijo. Včasih je bolezen tako napredovala in je stanje bolnika tako slabo, da se odločimo le za krajše (paliativno) obsevanje. Cilj paliativnega obsevanja pa zmanjšanje težav, ki jih tumor povzroča. Zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem je možno tudi v določenih primerih, kjer bi bila operacija z odstranitvijo grla sicer možna, vendar želimo grlo pri bolniku ohraniti.

Vsi bolniki v Sloveniji so pred zdravljenjem predstavljeni na multidisciplinarnem konziliju, kjer specialisti različnih strok predlagajo vsakemu posameznemu bolniku kakšne možnosti zdravljenja ima.